Posebnosti programa telesne aktivnosti pri hujšanju z zdravili (agonisti GLP-1)

Pri hujšanju z zdravili, kot so semaglutid, liraglutid ali tirzepatid, telesna aktivnost ni le “dodatek”, ampak nujen varovalni ukrep. Zdravila namreč povzročijo hitro in izrazito izgubo telesne mase, ob kateri velik delež (po nekaterih ocenah 25–40 %) odpade na pusto telesno maso – torej mišice, ne le maščobo. Prav zato je zasnova gibalnega programa pri teh bolnikih drugačna kot pri klasičnem hujšanju.

Poudarek na vadbi za moč

Osrednji element je vadba proti uporu (odpornostna vadba), ki je pri teh bolnikih pomembnejša od aerobne. Njen glavni namen ni poraba kalorij, temveč ohranjanje mišične mase in moči ob velikem energijskem primanjkljaju. Priporoča se vadba glavnih mišičnih skupin 2–3-krat tedensko, s postopnim napredovanjem obremenitve. Brez tega je tveganje za sarkopenično hujšanje (izgubo mišic in funkcije) realno – kar dolgoročno poslabša presnovo in poveča verjetnost ponovnega pridobivanja teže.

Prilagoditev stranskim učinkom

Zaradi slabosti, prebavnih težav in včasih zmanjšanega vnosa tekočin je treba vadbo prilagoditi: začeti postopno, paziti na hidracijo in intenzivnost umestiti v obdobja dneva, ko so prebavne težave manjše. Pri bolnikih z zmanjšanim apetitom obstaja tudi tveganje za prenizek energijski vnos v kombinaciji z intenzivno vadbo, kar zahteva nadzor.

Aerobna aktivnost kot dopolnilo

Aerobna vadba (hoja, kolo, plavanje) ostaja koristna za srčno-žilno zdravje in dobro počutje, a pri farmakološkem hujšanju prevzame podporno vlogo – dopolnjuje vadbo za moč, ne nadomešča je. Pogosto zadošča redna zmerna aktivnost (npr. cilj okoli 150 minut tedensko), medtem ko je varovanje mišic naloga odpornostne vadbe.

Dolgoročna perspektiva

Ker gre za kronično zdravljenje in ker se ob morebitni ukinitvi zdravila teža pogosto vrne, je cilj vzpostaviti trajno gibalno navado, ne kratkoročni program. Redna vadba za moč pomaga ohraniti pridobljeno telesno sestavo tudi po zaključku ali prilagoditvi zdravljenja.